"Najhujši pokol novinarjev v zgodovini"

Gaza je postala pokopališče novic, je novinar in sodelavec Inštituta Watson na univerzi Brown Nick Turse zapisal v poročilu o ceni vojn, ki jo plačujejo novinarji, objavljenem 1. aprila letos. Samo v prvem mesecu po 7. oktobru 2023 je bilo po podatkih Odbora za zaščito novinarjev (CPJ) v Gazi ubitih vsaj 37 novinarjev. To je bil najbolj smrtonosni mesec, odkar je odbor začel zbirati podatke leta 1992.

Do danes je izraelska vojska ubila 250 palestinskih novinarjev v Gazi, nam je pred dnevi povedal predsednik palestinskega novinarskega sindikata Naser Abu Baker. "Gre za najhujši pokol novinarjev v zgodovini," je dejal.

Turse je v svojem poročilu zapisal, da je v Gazi po 7. oktobru 2023 umrlo več novinarjev kot v ameriški državljanski vojni, prvi in drugi svetovni vojni, korejski, vietnamski, jugoslovanskih vojnah ter v vojni v Afganistanu skupaj. Izraelska vojska je v času do objave poročila v Gazi ubila v povprečju 13 novinarjev na mesec, izhaja iz poročila.

Smrti pa so samo vrh ledene gore. "Štiristo novinarjev je bilo ranjenih, dvesto aretiranih. Uničili so 120 pisarn uredništev. Uničili so 22 lokalnih radijskih postaj. V Gazi lokalnih medijev ni več, so samo še družbena omrežja. Ubili so tudi šeststo družinskih članov novinarjev. Uničili so 1.600 njihovih domov," je Abu Baker navedel podatke, ki so jih zbrali v sindikatu. Oglasil se nam je iz Ramale, kjer je sedež sindikata.

"Izraelske sile sistemsko targetirajo novinarje v Gazi," je poudaril Naser Abu Baker, kar je pravzaprav odmev opozoril številnih mednarodnih novinarskih organizacij v zadnjih (skoraj) dveh letih. "To je sistemsko uničevanje medijev. Izraelska vlada ne želi, da bi novinarji poročali o tej vojni. Ne želijo, da bi mediji poročali o genocidu, ki ga Izrael izvaja nad Palestinci. Zato ubijajo novinarje. To je tudi genocid nad mediji, kakršnemu doslej nismo bili priča," je opozoril Abu Baker.

Sindikat zabeležil prošnje 4.320 tujih novinarjev

Izraelske oblasti tujim novinarjem ne dovolijo vstopa v Gazo, domnevno zaradi varnostnih tveganj. Abu Baker je povedal, da so od oktobra 2023 evidentirali 4.320 tujih novinarjev, ki so želeli vstopiti v Gazo, da bi od tam poročali, a so jim izraelske oblasti zavrnile dostop. "Izraelske oblasti želijo izvajati genocid in druge vojne zločine v temi, stran od oči javnosti," je komentiral.

"Kot predsednik palestinskega sindikata novinarjev zato pozivam mednarodne medije, naj okrepijo svoje poročanje o Gazi. To je poklicna dolžnost novinarjev in medijev: da tem grozodejstvom namenjajo pozornost, da poročajo o dejstvih in o situaciji na terenu."

Obseg poročanja, ki ga je v zahodnih medijih deležna situacija v Gazi, se mu z vidika teže dogodkov zdi skromen. "Gaza je uničena, ubitih in ranjenih je več kot 250.000 ljudi, zrušenih več kot pol milijona stavb. Kljub temu se tem zločinom v številnih medijih ne posveča veliko pozornosti. Kaj čakajo? Da bodo pobili vse ljudi?"

"Sprašujejo se, kdaj jih bodo ubili. Ne, ali, ampak kdaj"

Ob odsotnosti mednarodnega dostopa do Gaze edini poročevalci ostajajo lokalni novinarji. Za tiste, ki vztrajajo in po več kot sedemsto dneh vojne poročajo iz Gaze, je situacija nevzdržna. "Delati morajo pod točo izstrelkov in bomb. Delajo, medtem ko izraelska vojska uničuje hiše, univerze, bolnišnice. Ob tem trpijo lakoto in pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin. Vsakdo, ki v Gazi še dela kot novinar, se sprašuje, kdaj ga bodo ubili. Ne, ali ga bodo, ampak kdaj," je razmere za N1 opisal Abu Baker.

Ruwaida Amer, palestinska novinarka iz osrednje Gaze, ki je svojo poročevalsko pot začela leta 2023, kljub temu vztraja. "Ni preprosto gledati, kako sodelavce enega za drugim ubijajo," je povedala za N1. "Vsakič, ko greš na teren, se vprašaš, ali se boš vrnil domov nepoškodovan, ali pa boš ranjen, ali celo ubit. Vsi čutimo, da moramo poročati o tem, kaj se dogaja v Gazi, a je zelo težko. Bojimo se za svoje življenje."

"Ne morem razmišljati. Počutim se kot stroj"

Sogovornica, ki je med drugim sodelovala z Al Džaziro ter izraelsko-palestinsko medijsko platformo +972 Magazine, je poudarila, da se s kolegi zavedajo, da je odgovornost za osvetljevanje grozodejstev v Gazi izključno njihova. "V Gazi ni nobenega tujega novinarja, ki bi lahko poročal o razseljevanju, lakoti, ubijanju, uničevanju, o pomanjkanju varnosti, vode, hrane, vsega. O trpljenju. Samo mi poročamo o tem. Na območja, ki so pod nadzorom izraelskih sil, niti mi ne moremo, zato ne vemo, kaj se dogaja tam. Mi smo torej tisti, ki ljudem izven Gaze sporočamo, kaj se v Gazi dogaja. To ni običajna vojna in ni običajna situacija. Po dveh letih smo novinarji zelo utrujeni. Tako kot drugi ljudje v Gazi smo tudi novinarji razseljeni, lačni. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, sem zelo utrujena in zelo žalostna zaradi moje kolegice Mariam Abu Daka (fotoreporterke, ki je bila ubita v izraelskem napadu na bolnišnico Naser). Hudo mi je, da je nisem utegnila še enkrat videti. Ko bo te vojne konec, se bomo spominjali vseh ljudi, ki smo jih izgubili."

Za opisovanje razmer v Gazi preprosto zmanjka besed, pravi. "Včasih bi samo jokala, prevevajo me slabi občutki. Počutim se, kot da je luč v mojem srcu ugasnila. Izgubljam svojo energijo, potrpežljivost, ne morem razmišljati. Včasih se počutim kot stroj. Občutek imam, da če bom začela razmišljati o vsem, kar se dogaja okoli mene, se mi bo zmešalo."

Družini natančno pove, kam gre, da bi v primeru bombnih napadov vedeli, kje jo iskati

Kot pravi, novinarski poklic tudi sicer ni preprost. Soočaš se s težkimi zgodbami. Posebej težko pa je, ko poročaš o težkih zgodbah, katerih del si tudi sam. "Novinarji smo samo ljudje. Živimo v isti težki situaciji kot vsi drugi v Gazi, a se zelo trudimo delati in zagotoviti, da se novinarsko poročanje nadaljuje."

"Ko grem na teren, nikoli ne vem, ali se bom vrnila k svoji družini. Vedno jim natančno povem, kam grem, zato da bi v primeru bombnih napadov vedeli, kje naj me iščejo. Težko je, za nas, za naše družine, za vse družine, ki izgubijo svoje bližnje. Kljub temu pa se trudimo ostati močni, saj je to naše delo, naša odgovornost, ki izvira iz ljubezni do naše Gaze. Gaza si zasluži boljšo prihodnost. Mi, novinarji iz Gaze, pa potrebujemo podporo od zunaj. Potrebujemo, da v Gazo pridejo naši kolegi iz tujine," nam je še povedala Ruwaida Amer.

Izraelska vojska vzpostavila enoto za propagando

Avgusta letos je ogorčenje svetovne javnosti sprožila smrt 28-letnega novinarja Anasa al Šarifa, dopisnika iz Gaze za Al Džaziro, ki je bil skupaj s štirimi sodelavci ubit v napadu na šotor pred bolnišnico Al Šifa.

Izraelska vojska je potrdila, da je ciljala Šarifa, ki ga je označila za "terorista", ki da se je "izdajal za novinarja". Zatrjevali so, da imajo dokaze, da je bil Šarif eden izmed poveljnikov palestinskega gibanja Hamas, vendar te navedbe niso bile nikoli neodvisno preverjene in potrjene. Izraelske oblasti ob tem niso niti poskusile upravičiti smrti al Šarifovih sodelavcev, ki so bili prav tako ubiti v napadu.

Al Šarif, ki je z ekipo sodelavcev za poročanje iz Gaze leta 2024 prejel Pulitzerjevo nagrado, je v svojem zadnjem sporočilu zapisal: "Če vas dosežejo te besede, vedite, da je Izraelu uspelo ubiti mene in utišati moj glas."

Pred napadom so novinarske organizacije in Šarif sam opozarjali, da ga izraelska vojska neutemeljeno povezuje s Hamasom že od leta 2024 in da želijo z obtožbami upravičiti njegovo smrt. Obtožbe zoper njega so se okrepile po tem, ko so posnetki njegovih poročanj o lakoti in stradanju v Gazi postali viralni, je poročal Guardian. Julija letos je Šarif Odboru za zaščito novinarjev povedal, da živi z občutkom, da ga lahko kadarkoli napadejo.

Novinarska preiskava, ki sta jo izvedla izraelsko-palestinski medij +972 Magazine in izraelski Local Call, je pokazala, da je izraelska vojska po 7. oktobru vzpostavila posebno enoto za propagando, tako imenovano celico za ustvarjanje legitimnosti. Ena od njenih nalog je bila, kot je ugotovitve povzel Guardian, identificirati novinarje v Gazi, ki bi jih lahko obtožila, da so tajni borci Hamasa, da bi jih lahko napadla in tako ublažila mednarodno ogorčenje ob pobojih. Medija sta se v preiskavi sklicevala na vire iz vrst obveščevalcev, ki so povedali, da je bil namen enote spodkopavati delo palestinskih novinarjev v Gazi, saj da ti s svojim poročanjem blatijo podobo Izraela v očeh svetovne javnosti.

Pritožbe na Mednarodno kazensko sodišče

Novinarji brez meja (RSF) so od oktobra 2023 zaradi pobojev novinarjev v Gazi vložili štiri pritožbe na Mednarodno kazensko sodišče (ICC), palestinski novinarski sindikat pa je skupaj z Mednarodno zvezo novinarjev (IFJ) vložil še dodatne tri pritožbe. Pri Mednarodnem kazenskem sodišču je sicer že od leta 2021 odprta preiskava glede situacije v Palestini.

Naser Abu Baker je prepričan, da bi sodišče moralo pospešiti preiskavo teh zločinov. "Potrebujemo informacijo, kaj se dogaja s temi pritožbami. To je pomembno za nas, palestinske novinarje, in za družine ubitih."

Dolžnost, da se te smrti kaznujejo, pa po njegovih besedah ni samo na mednarodnem kazenskem sodišču; to dolžnost imajo tudi zahodne vlade, je poudaril za N1. "Če mednarodna skupnost ne bo ukrepala v kratkem in prekinila stikov z izraelsko vlado, bo za Izrael to sporočilo, da ima še naprej zeleno luč za izvajanje vojnih zločinov in genocida nad palestinskim narodom. Zato pozivamo zahodne vlade, parlamente, pa tudi solidarnostna gibanja, medije, novinarje, naj stopnjujejo pritisk. Dnevno ubijejo vsaj sto Palestincev, v enem mesecu smo izgubili enajst novinarjev. Kaj še čakajo? Da bodo ubili vse palestinske novinarje? Da ne bo nobenih prič več? Da poročanja o Gazi ne bo več?"

Kolonialistični slog poročanja o Gazi

Dr. Mojca Pajnik, redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in znanstvena svetnica na Mirovnem inštitutu, je v prispevku "Gaza, nekropolitika in pravica do naracije", objavljenem v Večeru, pred tedni zapisala, da prevladujoče poročanje mednarodnih (zahodnih) medijev o genocidu v Gazi sledi znanemu kolonialističnemu vzorcu. "Proizraelski okvir briše zgodovinske vzroke, zmanjšuje vidnost nasilja in normalizira represijo. Palestinska dejstva krožijo brez političnega in zgodovinskega konteksta." Zato je, posebej v odsotnosti mednarodnega dostopa, ključna vloga lokalnih novinarjev, ki pojasnjujejo izgnanstvo Palestincev in njihov boj za samoodločbo, je poudarila.

Delo palestinskih novinarjev v Gazi po njenih besedah uteleša dekolonialno novinarstvo, ki izpostavlja marginalizirane glasove, razkriva strukture moči in ponuja kontekst. "Prek izpovednega in čustvenega pripovedovanja ne samo da dokumentirajo grozote, ampak tudi preoblikujejo pojem novinarstva v etični, odporniški drži, usmerjeni k resnici." Ob tem so tudi priče zločinov in ustvarjajo arhiv za prihodnje sodne postopke.

In ravno zato so tarča: njihovi uboji, skupaj z uničenjem medijske infrastrukture, zapiranjem meja in omejevanjem dostopa do informacij, so del strategije, s katero Izrael skuša nadzorovati ne le življenje in smrt, temveč tudi zgodovinski spomin, je opozorila Pajnik.

"Nasilje nad vojnimi poročevalci ni le lokalna tragedija, temveč globalna grožnja informacijskemu ekosistemu," je še zapisala. "Kar izgine z glasovi novinarjev, ni zgolj poročilo o dogodkih, ampak temeljna infrastruktura javnega nadzora, brez katere to, kar je še ostalo od demokracije, ne more preživeti."

Preberite tudi prvi del tokratne rubrike Poglobljeno, pogovor s Slovencem, ki je del flotilje, namenjene v Gazo. Objavili smo ga včeraj.